S preprosto igro smo preizkusili, kako bi bilo, če ne bi videli. Tipali smo, vohali in poslušali...
Frkeljcu so se vnele oči in že včeraj me je prosil za prevezo. Malo zato, ker si je želel biti gusar in malo zato ker ga je vse skupaj zelo motilo. Zjutraj se je zbudil s popolnoma zalepljenimi očmi in preveza kar ni želel dati dol. Tako sva že v pijamii začela s preprosto igro v kateri je s prevezo iskal dele mojega telesa ( nos, koleno, palec na nogi ... ) .
Frkeljcu sem dobro zavezala povoj okrog oči, da ni nič videl. V torbo sem dala nekaj nekaj na otip zanimivih predmetov, nekatere je veliko uporabljal in dobro poznal ter druge malo manj. Potem sem ga z besedami vodila po stanovanju. Poslušal je moja navodila in otipaval vse okrog sebe, da se ni zaletel. Dokler ni našel torbe skrivnosti na drugem koncu stanovanja.
Ko mu je uspelo najti torbo se je začelo brskanje po njej. Čeprav je v igri in čutnem raziskovanju zelo užival je večkrat pokukal izza preveze da bi najdeno tudi videl. Videlo se je, da mu občutek teme ni prijeten. In govorila sva o tem, koliko težje mora biti za tiste ki ne vidijo in kako smo lahko veseli da lahko vidimo.
V torbo sem dala na otip in po obliki ter po vonju različne stvari: grobo žičnato cedilo, košček vate, žico, krtačo za lase, zmečkan časopis, mehko blago, kovinske ključe, dišečo limono itn. Hi hi, ugotovitev za cedilo, ki ga sicer velikokrat vidi ne pa tudi uporablja in občuti je bila: nekaj iz kuhinje :)
Frkljica je isto čutno raziskovanje doživljala z odprtimi očmi.
Tole smo prepoznali po vonju :) mmmm limona.
Igra mu je bila tako zabavna da smo jo morali ponoviti kar nekajkrat. Na koncu smo bili vendarle veseli, da prevezo lahko snamemo in spet vidimo - da imamo izbiro! Lepo je namreč čutiti z vsemi čutili.